Lepotni odmerek: K(ak)o gre mama na Fashion Week

Drage moje. Danes pa spet malo resnice, golih dejstev.

13.6.2016 ob 7:35

teden_mode_druga.jpg

Namreč Mična ni samo – mična. Je tudi mama. Lahko bi na dolgo pisala o tem, kako lepo je biti mama in imeti otroke, ampak o tem kdaj drugič. Vse to je res lepo, ampak dejstvo je, da vse tudi ni vedno optimalno. Ko Mična postane mama, se zadeve, ki so bile prej samo njena stvar, drastično spremenijo.

Če si zares zelo prizadevna punca, potem ti nekako uspe ob otroku ohranjati urejenost. No, seveda ne mislim na tisto osnovno, ki zajema higieno, ampak malo več. Tudi ko imaš dva otroka, še vedno na vse kriplje poskušaš vzdrževati tempo urejenosti. Saj gre, postaneš pač ekspert za iskanje prostih sekund in nekam že stlačiš dnevno rutino. Problem pa nastane, ko se odpravljaš ven. Seveda hodiš tudi sicer ven, ampak ven s prijateljico, po nakupih, na obisk ipd. niti približno ni enako kot ven zvečer – po možnosti na prireditev, dogodek, ki od tebe zahteva, da si kar maksimalno urejena in da si na cilju pravočasno. Tiste, ki imate otroke, najbrž veste, o čem govorim.

Družinski projekt

To, da gre mami 'zvečer ven', naenkrat ni več samo tvoja stvar, ampak vsedružinski projekt. Otroci že popoldne, ko jih ponovno spomniš, da te zvečer ne bo, rahlo stokajoče komentirajo situacijo. Saj ne, da bi jim bilo brez tebe kakorkoli hudo – ko so sami z očetom, skoraj gotovo pade 'ta dolga' risanka ali kakšne računalniške igrice, ki jih gospod oče namesti, da bi bil bolj kul od mame (ki itak ne pusti teh igric in se ji zdijo do konca neumne). Za tvojim hrbtom se že kujejo bojni načrti, kako se bodo odpirale vrečke čipsov, smokijev ipd. stvari, risanke se že 'downloadajo' in oče dobi malce pokroviteljski ton, kakršen pač pripada organizatorju in krotilcu otroške večerne zabave. Vmes mogoče pokliče še tašča, ki že tudi ve, da bodo sami, zato povpraša vpletene po počutju in načrtih. Za vsak primer, saj veste. Nekako imaš občutek, da so vsi tako fajn, da se lahko izmuzneš uredit. Napaka.

naslovna_katarina.jpg

Materinska orientacija v času in prostoru

Tudi če je videti, da so vsi v redu in da imaš uro pred odhodom čas za to, da se urediš, se seveda izkaže, da si se motila. Že tako je ena ura – če veš, da si moraš umiti lase, jih spraviti v nekakšno frizuro, odstraniti star, odluščen lak (vedno je tak ravno takrat, ko moraš nekam!) in se namazati z novim, potem pa, za božjo voljo, naštudirati outfit, ki ga cel dan (in že kakšen dan prej, iskreno) nisi imela časa v glavi do konca razdelati –, zelo zelo malo. Ampak dobro, saj znaš čarati, in če ti vedno uspe, ni razloga, da ti tokrat ne bi. Medtem ko sušiš lase in ti je že kristalno jasno, da ne bo novega laka, pač pa le nova plast starega na tvoje zlizane nohte (ker ena ura ima pač samo 60 minut), prikriči prvi od obeh prestolonaslednikov k tebi. Ves v joku, ker se je zgodilo nekaj groznega. Kaj, ga ne razumeš, preveč joka. Miriš, tolažiš, ampak ne, nikakor noče biti v redu, ura pa seveda teče. Oče, ki medtem mirno in poduhovljeno namešča razne igrice (po sistemu: ko delaš eno stvar, se ji posvetiš v vsej polnosti in se ne zmeniš za nič drugega, pa tudi če se podira svet), se ne da motiti. Ko ga spomnim, da sem v odhajanju, in to še z napol mokrimi lasmi, brez ideje, kaj bi oblekla, za nanos nove plasti laka prek odkrušenega pa je že tako ali tako prepozno (konec koncev, kdo bo ob gledanju modnih krikov in presežkov gledal moje nohte?), prevzame krmilo. Otrok se seveda, kadar se mami grozno mudi, ne strinja s tako potezo. Hoče biti pri mami. Se strahotno razburi, ko ga že pomirjenega predam očetu. Oče poskusi z IT-rešitvami, ki načeloma vedno zažgejo: Bova pogledala tole risanko, bova dala YouTube … Ampak ne, mali prestolonaslednik na vsak predlog, ki bi bil v drugih okoliščinah mamljiv, še bolj užaljeno vpije: MAMI!

Soba za pobeg

Počasi ti gre skozi zavest zadnjih 23 tvojih podobnih odhodov, ki so se od prvega do zadnjega vsi končali na isti način. Medtem ko jezno razmišljaš, kako nikoli ne bo drugače, slišiš vpitje starejšega otroka. Ker ji je mlajši vzel iz torbe zvezek, mu ga med divjim kričanjem spuli iz rok in ga nažene iz sobe. Najmlajši spet kriči ob krivici, tokrat z res res neutolažljivim jokom. In koga hoče? Očeta pač ne. Ali mi bo v 5 sekundah, kolikor potrebuje, da me najde zakopano med oblačila, uspelo na slepo iz omare potegniti tisti outfit, ki ga moram prej še naštudirati?? Stvar doseže vrelišče, ko med jokanjem mlajšega slišim starejšo, kako vpije, da ji je zmanjkalo zvezka, ki ga jutri nujno potrebuje. Gospod oče, ki še vedno mrtvo hladno, kot da je v kakšnem vzporednem vesolju, namešča igrice (za večerno zabavo se je treba pač temeljito pripraviti, ne vem samo, zakaj se meni, kadar si karkoli nalagam na računalnik, vse naloži samo, ni mi treba gledati bežečih odstotkov, kako se premikajo v okencu???), začuti, da je zdaj najbrž zares primeren čas, da poseže. Že?

multitasking_shutterstock_376584916.jpg

Vrelišče

Vmesni rezultat: si pol ure pred odhodom, en otrok joka v tvojem naročju. Stojiš napol gola in izgubljena pri odprti omari. Zraven stoji tvoj partner v zločinu in mu ni najbolj jasno, v čem je sploh problem. Pač se oblečeš in greš. Enostavno, kajne? Ko mu razlagaš, da sploh še ne veš, kaj bi oblekla (outfit, ki si ga prej v naglici vendarle naštudirala, se ti v vsej tej zmedi naenkrat zazdi češki, zato odpade), ga prvič v večeru zdramiš: Če pa TI nimaš kaj obleči, potem ti pa ni pomoči! In gre. Starejši otrok ti pride še enkrat potožit, da nima več zvezka, in ti maha pod nos z do zadnje pikice popisanim. To izkoristi mlajši, ki je še vedno kot koala zarotniško prilepljen v tvojem naročju, in ga poskuša dobiti v roke. Spet kričanje. Na tej točki znoriš. Oče tvojih otrok je že dojel resnost situacije in ne sedi več na kavču. Ponovno prihaja – tokrat trajno rešit situacijo. Vzame kričača, ga obuje in obleče ter objavi odhod: Mi gremo ven, da se boš lahko v miru zrihtala!

Trenutek spoznanja

Ostaneš sama. Dvakrat zakleneš za njimi, da se slučajno ne vrnejo. Si v takšni tišini, da ti reže v ušesa. Ko postaneš mama, se počasi odvajaš od tišine, in ko je nisi več navajena, so ušesa zanjo toliko bolj občutljiva. Prisegla bi, da se ti kadi iz njih. Od hrupa in vse energije, ki je še minuto nazaj kipela okoli tebe. Potem vdihneš in se lotiš. Najprej do konca posušiš lase in medtem mrzlično razmišljaš, kaj boš oblekla. Potem se oblečeš, obuješ. Še vedno si v šoku od miru in tišine. Še par detajlov in počasi si pripravljena za odhod. Ko prideš na cilj, se ti zdijo tam vsi od prvega do zadnjega tako umirjeni, kot bi doma do zadnjega trenutka poduhovljeno kvačkali prtiček. Začneš se počutiti precej smešno in neorganizirano – vsi so zen, samo ti si priletela kot furija. Nič, očitno nihče nima otrok. Že delaš načrt – drug teden, ko imam spet nekaj, bo drugače … Itak veš, da ne bo, ampak ko dobiš od moža fotko dveh najbolj pridnih otrok, medtem ko po šolsko v pižamah jesta večerjo in imata nad glavo svetniški sij, se ti zazdi, da bi s par spremembami drugič menda moralo uspeti. Poročam!

Ta zgodbica ni izmišljena. To je resnična zgodba, kako sem šla na Mercedez Benz Fashion Week (in na vse podobne večerne izhode). Najbrž mi ni treba posebej razlagati, zakaj sem od treh večerov, kolikor je zadeva trajala, šla samo na enega. Saj sem imela lep načrt iti vse tri dni, ampak še če bi mi plačali za prihod, bi se v takšnih razmerah težko odločila za tri ZAPOREDNE večerne drame. In možev komentar, ko sem mu pozno zvečer doma kazala fotke z modne revije?

Še dobro, da si šla, zdaj vsaj veš, da se kožne najlonke nosijo na glavi ali pa kar cela zlezeš vanje, jaz pa vem, da bom jutri za v službo oblekel mrežaste vroče hlačke, ki jih imajo fantje s fotk!

Adijo pamet!

Lepotni odmerek je zapisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Mediaspeed, Dejan Javornik in Shutterstock


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)